Novice

kritike in recenzije

Loro (2018)

Loro (2018)

Filmski kotiček, 19. november 2018 ― aka Them Toni Servillo in Loro (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Oni Angleški naslov: Them Država: Italija, Francija Jezik: italijanščina Leto: 2018 Dolžina: 150',  Imdb Žanri: biografija, drama Režija: Paolo Sorrentino Scenarij: Paolo Sorrentino, Umberto Contarello Igrajo: Toni Servillo, Elena Sofia Ricci, Riccardo Scamarcio, Kasia Smutniak, Euridice Axen, Fabrizio Bentivoglio, Ricky Memphis, Roberto De Francesco, Dario Cantarelli, Anna Bonaiuto   Paolo Sorrentino in Toni Servillo sta dežurni dvojec, zadolžen za zgodbe o italijanskih premierih. Pred leti sta skupaj posnela Mogočneža (Il Divo, 2008), portret večkratnega predsednika vlade Giulia Andreottija, letos pa smo dočakali portret Silvija Berlusconija, še enega kontroverznega premiera, ki je z devetimi leti na položaju predsednika vlade še vedno najdolgotrajnejši premier v zgodovini povojne Italije. Po vseh škandalih, s katerimi so povezovali nekdanjega premiera, medijskega mogotca in ustanovitelja stranke Naprej Italija, ni težko razumeti, zakaj je njegov portret za Sorrentina bil tako mična priložnost. Na koncu je posnetega materiala bilo toliko, da se je italijanski oskarjevec odločil zgodbo v kino mrežo poslati v dveh delih, ki  v seštevku ponujata malo več kot 200 minut. Obiskovalci Liffa pa smo »prihranili« slabo uro, saj nam je v ogled ponujena 150-minutna festivalska različica.  Sorrentino zgodbo odpre s precej dolgim uvodom, v katerem v središče postavi ambicioznega Sergia, zvodnika iz mesteca na italijanskem jugu, ki si je s strateškim usmerjanjem uslug njegovih deklet, priboril marsikakšen privilegij pri lokalnih oblastnikih. Berlusconijeve razvpite zabave so v tem času bile javna skrivnost, zato je Sergio skoval zanimiv načrt. Prihranke je vložil v najem luksuzne vile na Sardiniji, ki stoji na elitnem delu otoka, nedaleč stran od Berlusconijeve posesti. Tam je povabil svoja najbolj atraktivna dekleta in organiziral večdnevno zabavo v upanju, da mu bo uspelo pritegniti »nj
Jani Virk: Brez imena / Ljubka Šorli: Goriške pesmi / Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek / Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Jani Virk: Brez imena / Ljubka Šorli: Goriške pesmi / Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek / Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

ARS S knjižnega trga, 19. november 2018 ― V oddaji S knjižnega trga se bomo tokrat posvetili romanu Janija Virka Brez imena, poeziji Ljubke Šorli v knjigi Goriške pesmi, romanu Andreja Nikolaidisa Madžarski […] V oddaji S knjižnega trga se bomo tokrat posvetili romanu Janija Virka Brez imena, poeziji Ljubke Šorli v knjigi Goriške pesmi, romanu Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek in zbirki zapisov o literaturi Andreja Lutmana Iz knjig v knjigo. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Andrej Arko, Zarja Vršič in Tonja Jelen.
Votlo mesto: vedno del tega sveta

Votlo mesto: vedno del tega sveta

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. november 2018 ― vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok, ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret.Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotno tudi prekletstvo te neznosne, a prijetne težine protagonistove ljubezeni. Pripoved, ki nadaljuje s precej pogumnim izletom v popolnoma nepredvidljive fantastične razsežnosti avtorjeve domišljije, v kateri se zdi, da v resnici nima meja, a v drugem razmisleku ponuja izvrstno pisanje o idejah prijateljstva, ljubezni, sprejemanja drugačnosti, neustrašnosti in predanosti, pa tudi zahrbtnosti, pohlepu, dokazovanju, strahu in grozi neznanega. Vse to je zapakirano v neprekinjeno tekmo s časom. Knjiga, ki tako kot prvi del, jo lahko bere tako odrasla kot mladinska publika. Tole je fantazijski roller-coster, ki poteka zelo hitro, na koncu pa nepreklicno zareže v akcijo in duhovni razvoj glavnih likov, jih za trenutek umiri, a jih hitro pošlje naprej. Nikoli si ne zapomnim lepih sanj, v glavi mi ostanejo samo tiste hude. Votlo mesto se nadaljuje v času druge svetovne vojne. Otroci posebneži so še vedno tu, kljub vsemu, kar so doživeli v prvi knjigi. To so otroci, ki niso povsem običajni, v
Manbiki kazoku (2018)

Manbiki kazoku (2018)

Filmski kotiček, 18. november 2018 ― aka Shoplifters Foto: Manbiki kazoku (2018), Imdb Slo naslov: Tatiči Drugi naslovi: Shoplifters Država: Japonska Jezik: japonščina Leto: 2018 Dolžina: 121',  Imdb Žanri: drama Režija: Hirokazu Koreeda Scenarij: Hirokazu Koreeda Igrajo: Lily Franky, Ando Sakura, Matsuoka Mayu, Kiki Kirin, Jyo Kairi, Sasaki Miyu Hirokazu Koreeda je s svojimi filmi v zadnjih letih redni gost festivala v Cannesu. Za glavno nagrado se je potegoval kar štirikrat in z naslovnim filmom mu je naposled uspelo domov odnesti zlato palmo, verjetno najprestižnejše festivalsko odličje v svetu filma. S Tatiči se japonski mojster vrača k filmom kakršne je snemal v zgodnejši fazi kariere in če bi moral izpostaviti naslov iz režiserjeve zakladnice, ki ima največ skupnih točk z naslovnim, potem bi se odločil za mojstrovino Nihče ne ve (Dare mo shiranai, 2004), zgodbo o 12-letnem dečku, ki po odhodu neodgovorne matere prevzame skrb za mlajši sestrici in bratca. Tudi to pot je v ospredju nekoliko nekonvencionalna petčlanska družina: sestavljajo jo babica Hatsue, zakonca  Osamu in Nobujo, njena mlajša sestra Aki in najmlajši član Šota. Družina živi v revščini, saj je babičina pokojnina edini redni mesečni priliv, nekaj s priložnostnimi deli primakneta še ostali polnoletni člani družine. Nemalokrat se člani družine, običajno oče Osamu in najmlajši Šota, spuščata v drobne tatvine, s katerimi s polic izmikata predvsem življenjske potrebščine in občasno tudi kakšno bolj vredno stvar, ki jo nato zamenjata za denar. Njuno pozornost je na poti domov že nekaj večerov zapored pritegnila deklica, ki se igra na balkonu nekega stanovanja. Očitno je, da premražena in lačna deklica živi v neurejenih družinskih razmerah, zato ji poskušata pomagati. Jasno je, da punčko ne bo nihče ne iskal, ne pogrešal, zato jo Osamu in Šota odpeljeta s seboj domov. Ostali sprva niso navdušeni nad še enimi lačnimi usti, toda drobna punčka hitro prevzame njihova srca.  Navkljub naslovu Koreeda s svojim najnovejši
Utøya 22. juli (2018)

Utøya 22. juli (2018)

Filmski kotiček, 17. november 2018 ― Andrea Berntzen in Utøya 22. juli, Foto: Liffe Slo naslov: Utoya - 22. julija Drugi naslovi: Utøya: July 22 Država: Norveška Jezik: norveščina  Leto: 2018 Dolžina: 93',  Imdb Žanri: drama, triler  Režija: Erik Poppe Scenarij: Siv Rajendram Eliassen, Anna Bache-Wiig Igrajo: Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad, Elli Rhiannon Müller Osbourne, Solveig Koløen Birkeland, Sorosh Sadat, Ada Eide 22. julija 2011 je Norveško pretresla ena največjih tragedij v zgodovini države. En sam napadalec je na otočku Utoya, nedaleč stran od norveške prestolnice, ubil 69 ljudi, več kot sto oseb je bilo težje ali lažje ranjenih in poškodovanih. Za masaker je bil odgovoren v policijska oblačila oblečen napadalec, ki je pred tem zraven poslopja vlade v središču Osla parkiral dostavno vozilo polno eksploziva. V siloviti eksploziji nekaj minut zatem je umrlo 8 ljudi, še več je bilo poškodovanih. In med tem ko so se vsi ukvarjali s terorističnim napadom na stavbo vlade se je napadalec neovirano odpravil na Utoyo, kjer je potekal poletni kamp podmladka laburistične stranke. Utoya - 22. julija je film, ki nam v realnem času pokaže 72 minut kaosa in groze – točno toliko časa naj bi preteklo od prvega strela do trenutka, ko se je napadalec predal policiji. Rekonstrukcije dogodka se je lotil norveški režiser Erik Poppe, ki za prikaz dogajanja izbere perspektivo žrtev blaznega skrajneža. Poppe in sodelavci so govorili s preživelimi in iz pričevanj sestavili pripoved, ki sicer spremlja fiktivne like, vendar potek zgodbe tesno sledi dejanskemu razvoju situacije in predstavlja kredibilen približek vsega, kar se je tistega usodnega dne zgodilo na Utoyi.  Poppe zgodbo odpre s posnetki norveške prestolnice iz zraka in materialom, ki so ga v času eksplozije posnele varnostne kamere v okolici vladnega poslopja. Po tem kratkem uvodu smo že na Utoyi, v družbi 19-letne Kaje, ki je ena izmed nekaj več kot 500 mladih duš, ki v tem trenutku kampirajo na otoku. Na otok j
Climax (2018)

Climax (2018)

Filmski kotiček, 16. november 2018 ― Foto: Climax (2018), Wild Bunch Slovenski naslov: Vrhunec Država: Francija, Belgija, ZDA Jezik: francoščina Leto: 2018 Žanri: drama, grozljivka, glasba Dolžina: 95' ,  Imdb  Režija: Gaspar Noé Scenarij: Gaspar Noé Igrajo: Sofia Boutella, Romain Guillermic, Souheila Yacoub, Kiddy Smile, Claude Gaujan Maull Po približno 45-ih minutah petega celovečerca Gasparja Noeja dogajanje za nekaj trenutkov prekine grafično raznolika predstavitev igralskega kadra in glasbe. Premor tudi simbolično napove, da nas od tu naprej čaka nek drug film. Film, v katerem bi se morda počutili bolje, ako bi si v oko nakapljali nekaj kapljic določene psihoaktivne substance. Vseeno ste lahko brez skrbi – za razumevanje dogajanja bo zadostovala že trezna glava, vendar je obenem jasno, da za kreacijo kaosa ki sledi nedvomno moraš imeti nekaj izkušenj s halucinogenimi substancami. Za gledalca, ki prvič stopa v imaginarij francoskega provokatorja, je izkušnja toliko bolj zahtevna, enostavno pa ne bo niti tistim, ki so že arhivirali vse njegove filmske podvige. Filmi nas do vrhunca navadno pripeljejo na koncu, a ko smo v rokah tako samosvojega filmarja, vrhunec lahko pričakujemo tudi na začetku. V tem smislu se tisti bolj konvencionalni vrhunec odvrti že v prvi polovici filma, v kateri gledamo hipnotičen, izjemno kinematičen, z energično elektronsko glasbo podložen glasbeno-plesni spektakel, ob katerem smo preprosto posrkani v izvrstno koreografijo in koordinacijo gibov, ritmov in premikov kamere. Občutek je toliko boljši, ker je vse skupaj posneto v enem samem nepretrganem posnetku, ki se nato nadaljuje s sprehodom med plesalci. Ti združno ugotavljajo, da je vaja pred odhodom na ameriško turnejo uspela, čas, ko se kamera sprehaja med njimi, je izkoriščen za predstavitev protagonistov in opredelitev njihovih seksualnih usmeritev. Načrtovana zabava, ki po vaji poteka v zapuščeni šolski telovadnici je vedno intenzivnejša in ko se nekateri izmed plesalcev začnejo počutiti čudno
Akcija reakcija

Akcija reakcija

Radio Študent, 15. november 2018 ― Ste mlajši od trideset let, a vseeno starejši od trinajst? Se radi družite, diskutirate in mlatite prazno slamo? Bi radi raziskali kakšen nov kraj, a nimate denarja? Ni panike. Povrnejo vam potne stroške, pa še za jest in za spat bo poskrbljeno. Bi radi v skupini približno tridesetih aktivnih mladih nadobudnežev spremenili svet?
Leave No Trace (2018)

Leave No Trace (2018)

Filmski kotiček, 14. november 2018 ― Ben Foster and Thomasin McKenzie in Leave No Trace (2018), © Sundance Institute pro Slo naslov: Ne puščaj sledov Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 109',  Imdb Režija: Debra Granik Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Peter Rock (knjiga) Igrajo: Thomasin McKenzie, Ben Foster, Jeffery Rifflard, Michael Draper, Derek John Drescher, Peter Simpson Ne puščaj sledov! Če želiš živeti izven sistema, po lastnih pravilih, potem za seboj preprosto ne smeš pustiti nič. Drugače te izsledijo in nemudoma poskušajo integrirati nazaj v sistem. Življenje znotraj  sistema ima svoje prednosti in slabosti, počutje pa je odvisno od  prilagodljivosti in splošnega psiho-fizičnega stanja. Če si veteran ene izmed novejših ameriških vojn, ki se zaradi močne post-travmatske motnje z muko prebija iz dneva v dan, stvari so toliko bolj zapletene. Eden teh neprilagojencev je Will (Ben Foster), ki je nekega dne spoznal, da si z življenjem po sistemskih standardih tlakuje pot v pogubo. Zato je odvrgel antidepresive in s hčerko Tom (Thomasin McKenzie) odšel v gozd. Dom sta si ustvarila v gozdovih v okolici Portlanda in tam več let živela v miru in harmoniji. V mesto sta hodila le izjemoma, ko sta potrebovala najnujnejše potrebščine. A nato so prišli rangerji in ju odpeljali na zaslišanje. Nastanitev v javnih parkih je namreč zakonsko prepovedana in glede na dejstvo, da je Tom še mladoletna, zadevo pod drobnogled vzame še socialna služba. Očeta in hčerko po dolgih letih življenja v izolaciji čaka težaven proces integracije, skozi katerega bolje »plava« Tom, medtem ko Willovi dnevi postajajo vedno bolj tesnobni. Hčerka in oče se na nove okoliščine odzoveta različno in navkljub obojestranskem spoštovanju in sočutju je čutiti, da bo njun odnos kmalu postavljen na resno preizkušnjo. Debra Granik je režiserka, ki svoje like išče na družbenih marginah, med odvisniki, reveži in vsakovrstnimi izobčenci. Še posebej jo zanimajo usode vojnih veteranov
The House That Jack Built (2018)

The House That Jack Built (2018)

Filmski kotiček, 13. november 2018 ― Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack Država: Danska, Francija, Nemčija Jezik: angleščina  Leto: 2018 Žanri: drama, grozljivka  Dolžina: 152' ,  Imdb  Režija: Lars von Trier Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund  Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough Hiša, ki jo je zgradil Jack  je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme.  S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veli
Klarisa Jovanović: Izgnana / Vit’o Staviarski Kivader / Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti / Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Klarisa Jovanović: Izgnana / Vit’o Staviarski Kivader / Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti / Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

ARS S knjižnega trga, 12. november 2018 ― V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško knjigo Klarise Jovanović Izgnana, nato pa se bomo posvetili še novelam Vit’a Staviarskega Kivader, filozofskim predavanjem […] V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško knjigo Klarise Jovanović Izgnana, nato pa se bomo posvetili še novelam Vit’a Staviarskega Kivader, filozofskim predavanjem Martina Heideggerja Kaj se pravi misliti in knjigi Ernsta Bruckmüllerja Avstrijska zgodovina. Recenzije so napisali Zarja Vršič, Maja Žvokelj, Marjan Kovačevič Beltram in Gregor Podlogar.
Wildlife (2018)

Wildlife (2018)

Filmski kotiček, 10. november 2018 ― Jake Gyllenhaal, Carey Mulligan, and Ed Oxenbould in Wildlife (2018), © Sundance Institute pro Slovenski naslov: Divje življenje Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 105' ,  Imdb  Režija: Paul Dano Scenarij: Paul Dano, Zoe Kazan, Richard Ford (knjiga) Igrajo: Carey Mulligan, Ed Oxenbould, Jake Gyllenhaal, Bill Camp Divje življenje je režijski prvenec Paula Dana, posnet po istoimenski knjižni predlogi Richarda Forda, objavljeni leta 1990. Dano je z igralko Zoe Kazan iz knjižne predloge izluščil scenarij (ko-scenarista sta par tudi v zasebnem življenju), ki v središče postavi tričlansko ameriško družino na začetku 60-ih let. Oče Jerry (Gyllenhaal) dela kot pomočnik na golf igrišču, mama Jeannete (Mulligan) je gospodinja, najmlajši član je najstniški sin Joe. Družina se je pred kratkim preselila v Great Falls v Montani. Fotogenično mestece je kraj, kjer bo družina v najeti pritlični hiški začela znova. Toda ko Jerry izgubi službo, se donosi med zakoncema začnejo krhati. Sprva optimistična Jeannete je vedno bolj nezadovoljna s tem, kako glava družine krmari njihovo družinsko barko. Po še enem težavnem novem začetku se ji dozdeva, da Jerry ni oseba, ki ji lahko ponudi stabilno življenjsko okolje. Do kulminacije njenega nezadovoljstva pride, ko Jerry sklene za nedoločen čas oditi v gore in sprejeti nevarno, slabo plačano službo gasilca (oblasti sprejmejo praktično vsakogar, ki se je pripravljen boriti z velikimi požari).  Kronologijo razpada njunega zakona spremljamo iz perspektive najstniškega sina, ki ga zanesljivo upodobi mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Dano pri njem pogosto išče (in tudi najde) odzive in čustva zaskrbljenega najstnika, ki je, soočen s kriznimi razmerami, prisiljen prehitro odrasti. Na njegovem mladem obrazu Dano subtilno ujame pridušeno bolečino otroka, ki lahko le nemočno opazuje padec njegovih herojev. Film je še bolj delikaten v obravnavi lika matere, ki je z izjemno tenkočutnostjo upodobi
še novic